Veseli december my ass.

Če me vprašaš kateri mesec je, ti bom sicer odgovorila december.
Ampak niti slučajno ne bom začutila tisto, kar sem ob tej besedi začutila kot otrok.
Ni več tistega navdušenja, pričakovanja. Pa še ta šola, ki mi gre vsaki dan bolj na živce. Ampak to mi itak pokvari skoraj vsak mesec...
Vesela sem, da so čez teden dni počitnice, ker jih že nujno potrebujem. Se mi pa zdi, da bodo grozno prekratke.



Bliža se torej novo leto in božič. Nič posebnega. Kaj želim letos?
Njega. Ja,ja,ja,ja,ja :)
Kaj drugo? Ne. Vem, da se bo slišalo osladno, ampak rabim samo njega.
Ker me dela srečno, kot me ni še nihče do zdaj.

Zasanjan pogled v prihodnost... Oh, komaj čakam, da se bo začela odvijati.
Ker trenutno sem obtičala tukaj. Z vsemi patetičnimi ljudmi okrog mene, ki me počasi spravljajo ob živce.
Resnično sovražim ljudi. Obstajajo izjeme seveda, vendar je še vedno dejstvo, da tiste ljudi, ki niso izjeme sovražim.
In oni mene. No, vsaj večina. Pa kaj?

Judge me and I'll prove you wrong.
Tell me what to do and I'll tell you off.
Say I'm not worth it and watch where I end up.
Call me a bitch and I'll show you one.
Fuck me over and I'll do you twice as bad.
Call me crazy? You have no idea...

Obožujem ta verz zgoraj, saj je definicija mene. Haha :)

Počasi se odpravljam nazaj v realen svet, nazaj k njemu.
In my own real fairytale...

Ostani v cvetju :)

Nekaj je v zraku..nekaj lepega..

November. Ponavadi znan po popolnoma zamorjenih dnevih, ki jim ni konca.
Saj ni kaj preveč boljše letos...Ampak sem presenečena sama nad sabo, saj sem večino časa precej dobre volje.
Mogoče pa se moje zimsko obdobje depresije še ni začelo. Haha :D
Šala. Vem kdo je krivec za mojo dobro voljo..on :) Ker ima naraven talent, da me spravi v smeh :)



Soul mates...


Drugače pa vsak teden spet samo čakam vikend. Ker mi je šola blah.

Ampak še vedno se počutim kot v oblakih za 2 in to mi je všeč. Pa všeč mi je, da se mi še vedno vsakič svetijo oči ko je zraven. Pa všeč mi je tudi moje navdušenje nad tem, da je jutri Harry Potter :D Ja saj vem, popolnoma zmeden zapis.
Ampak ponavadi je itak vse zmedeno.

Lalalalala...



Ostani v cvetju :)

Baby, that's just me...

''Nesramna si!''

Ja in?! Vem da sem in me niti malo ne moti. Ker se mi enostavno ne ljubi pretvarjati, da sem prijazna, ker nisem. Prijazna sem samo do ljudi, ki mi nekaj pomenijo, tu pa se konča. Ampak so pa to redki posamezniki.

''Preveč direktna si!''

Ja vem! In to stvar imam na sebi rada. Vedno povem kaj mislim, pa če si papež, Obama ali pa moj najbolši prijatelj. Vedno boš slišal moje mnenje.

''Imaš preveč samozavesti!''

Kako je naj ne bi imela, če pa sam najbolj zakon človek na svetu? hahaha :D ironija, ha? ;)
Saj ne, moja samozavest mi je všeč, ker lahko naredim dosti več stvari kot navaden človek. Ker nikoli niti ne pomislim, da sem za kakšno stvar preslaba.

''Prevelike ambicije imaš!''

Hahaha, takšne me nasmejijo. Halo?! Kako lahko človek kam prileze, če nima ambicij? Nikoli nisem podvomila, da mi v življenju ne bo uspelo. Ker enostavno vem, da mi bo.

Še kakšna pripomba? Glej, to sem pač jaz. Vedno bom povedala svoje mnenje in nikoli ne bom pomislila, da je kdo kaj bolši od mene.
In veš kaj je najbolj smešno? Da vsi vi, ki mi zdaj govorite kaj vse je narobe z mano... Vsi vi ste že nesrečni ali pa še enega dneva boste. Ker nobeden od vas nima ''jajc'' narediti iz sebe kaj več. Ker boste vedno ostali tu.

Najbolj smešno je pa to..Preberem lahko vaše mislim vidim, kaj mislite. ''Ah, saj se ji bo enkrat vse maščevalo, saj enkrat bo ona itak na slabšem kot jaz.''

Srček ti povem nekaj? Nikoli ne bom na slabšem kot ti. Ker če bom gnilila v zaporu ali karkoli si mi določil kot mojo usodo, bom še vedno imela sebe. Pa verjemi, da do tega ne bo prišlo.
Ti pa kjerkoli pač boš ne boš imel nič. Družino, psa in hišo? Ulala, kakšno življenje.
Saj lahko samo še čakaš na smrt. Ker tako pač delajo vsi.

Ljudje, ki me imajo radi so me sprejeli takšno kot sem. Direktno.
In ne, nimam vedno prav. Ponavadi imam, ko pa nimam pa ponavadi ne bom priznala napake.
Vem, da nisem popolna. Daleč od tega.
Sem pa veliko boljša kot ti. In veliko srečnejša.
Ker mi dejansko ne moreš do živega.

Ostani v cvetju ;)

Don't wait for the storm to pass, learn to dance in the rain.

Vsak dan mi prinaša nekaj novega, nekaj drugačnega.
In vsak dan, čeprav je ura pol 6 zjutraj se zbujam z nasmeškom na obrazu :D
Šola je v polnem teku, jaz pa niti približno nisem v šoli, ampak v oblakih nad njo.
Mehki so. ^^

Všeč mi je, da imam okrog sebe ljudi, ki me razumejo in me imajo radi točno takšno kot sem.
In všeč mi je, da z mojo mujco odštevave dni do MC-ja :D Ni važno, če smo septembra, midve sve že pri Soči ^^

In poleg vsega še kakšen metuljček sem pa tja v mojem trebuhu. Hih :3




Zasanjana kot vedno in spet nevem zakaj točno sploh pišem ta blog. Ampak je pač danes lep dan in nimam kaj boljšega za počet.
Aja...
Pa srečna sem :)

Ostani v cvetju :)

Spremembe.

Ker je minilo že toliko časa in se je zgodilo toliko stvari dejansko nimam pojma kje začeti in kje končati.
Napišem lahko samo, da so te počitnice precej spremenile moje življenje.

In ko se na začetku počutiš, da nikoli več ne boš sposoben živeti normalno,
da se ti je podrl cel svet...
No potem čez nekaj časa ugotoviš, da dejansko za vsakim dežjem vsaj malo posije sonček in da ni vse tako slabo kot je na začetku izgledalo.
In dejansko spredvidiš kdo so tvoji pravi prijatelji in koliko ti ti ljudje pomenijo.
In živiš dalje, kaj boš pa drugo?

Nisem človek, ki bi zdržal brez nasmeška na obrazu. Že male preproste stvari me spravijo v dobro voljo.
Ne bom rekla, da nimam slabih dni ampak dobrih dni je vedno več.
In rada imam življenje.

There's always hope.


Na nek način verjamem v usodo, verjamem v to, da je v vsaki stvari nekaj dobrega.
Saj veš, vedno obstajata dve strani medalje...

In z razlogom je ta post komaj zdaj, saj sem morala dejansko vse stvari premisliti.
Ker sem bila izgubljena v tem širnem svetu.
Še vedno sem, ampak ne več na slab način :)

Zunaj je sonček, še vedno je poletje in moj nasmešek na obrazu se je ohranil že skozi celi dan.

Pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt.


Ostani v cvetju.

Konec. Za enkrat.

Prav čakala sem na konec šole, da napišem ta blog.
Torej konec. Končno. Prehitro? Nevem.
Dogaja, to vem...
Pogrešala bom vsakodnevne zaspane jutranje poglede, kavice pri Marjani, pico s sirom na pol z menze, brezplačen jogurt in seveda vsakodnevne nasmeške, objeme ter nasplošno vse lepe stvari povezane s šolo.
Saj drugače jo sovražim in sem popolnoma vesela, da je končno konec :)

Všeč mi je naš razred, všeč mi je to, kar smo postali v 2 skupnih letih.
In nikoli si nisem predstavljala da bom dobila takšne prijatelje kot sem jih tu :)
Ker se mamo skupaj finofajn :)

Gremo zdaj ven, plesali bomo na dežju.
Ker je poletje in v poletju je vse dovoljeno :)

Ostani v cvetju.

Pa saj je že junij...

Katastrofalno zanemarjam ta blog zadnje čase, ampak je ta mesec res minil, kot, da ga sploh ne bi bilo.
Dejansko je bil ta mesec eden izmed najbolj čudnih mesecev v tem letu.
Niti slučajno nimam namena,da bi napisala vse kar se je dogajalo.
Ker se je veliko preveč.
Imam pa namen napisat, da imam konec koncev še nekaj izkušenj več,
veliko bolje poznam nekatere ljudi. Kar pa itak ni tako slabo.

Čeprav se mi meša od želje po počitnicah in ukinitvi vseh testov, prihajajočih popravljanj in vsega podobnega pa...nočem, da mine.
Dovolj bi mi bilo 2 tedna, potem pa spet nazaj.
Ker obožujem dogodke, ki se dogajajo.
Obožujem prijatelje, ki so z mano pri vsem.
Obožujem vsak nasmešek, objem, pogovor,...
Ko pomislim, da imamo še natančno 11 dni skoraj doživim srčni infarkt.
Počasi bom že 50 :D




Poletje je tu torej.
Sonček, jagode, češnje, sončna krema, bazen, neskončni večeri...
Začelo se je.

Ostani v cvetju :)